Whatever makes her happy...on a Saturday Night

Daje me nostalgija. Srednješolska leta - ko mi dobra prijateljica še iz otroških let priporoči Suede (Suede, Dog Man Star in Coming Up albumi). Ob prvem sluhanju sem mogoče še malo skeptična, ob drugem že ne več. In tako te preveč vroče dni preživjam ob poslušanju Bretta Andersona in druščine - vrtiljak spominov. Preblisk:Brett ima že skoraj 40 let, damn! Kje so tista leta ko smo najstnice s celim življenjem pred seboj hodile spat z njegovo podobo v mislih? Nostalgija...

Ena mojih ljubših pesmi:

The 2 Of Us

Lying in my bed, I think of you
That song goes through my head, the one we both knew
In each line lies another line full of sacred sound
But you're outside where the companies dream and the money goes round

Lying in my bed.
Watching my mistakes,
I listen to the band they said that it could be the 2 of us

The snow might fall and write the lines on the silent page
But you're outside making permanent love to the nuclear age
Two silhouettes by the cash machine make a lovers dance
It's a tango for the lonely wives of the business class

Lying in my bed
Watching my mistakes
I listen to the band
Lying in my bed
With nothing much to say so I listen to the man
He said that it could be the 2 of us

I heard you call from across the city through the stereo sound
And so I crawled there sickeningly pretty as the money went round

Lying in my head watching my mistakes
I listen to the band
And the drums beat in my head
Pianos chime the sound in this prison of the house
And as the illness comes again can you hear me through the rain
As I listen to the band?
As I sing the silent song
Mime each lonely word
Please listen to the man he said that it could be the 2 of us

Alone but not lonely, you and me
Alone but loaded.........

Nick Cave v vlogi scenarista...

The Proposition (2005); režija: John Hillcoat, scenarij: Nick Cave; igrajo: Guy Pearce, Emily Watson, Ray Winstone. Zgodba postavljena v Avstralijo v 19. stoletju. Trije bratje - gangsterji. Srednji dobi ponudbo, da s tem ko ubije starejšega brata, reši življenje mlajšemu. Čudovita fotografija (in pokrajina), odlični igralci, soundtrack bom definitivno še kdaj poslušala. Drugačno!
Ocena: 9/10.

Little Children (2006); režija: Todd Field; igrajo: Kate Winslet (prijetno preseneti, ne vem zakaj mi je vedno delovala kot zgolj povprečna igralka), Patrick Wilson (ga gledala pred kratkim v Hard Candy), Jennifer Connely. Dober film, ocenila ga bom z 8/10, ker se mi je na trenutek (predvsem v drugi polovici) nekako vlekel. Sarah, Brad in Ronnie. Prva je ujeta v zakonu brez ljubezni. Dneve skupaj s hčerko preživlja v parku. Drugi v podobni situaciji kot Sarah. Žena službo postavlja na prvo mesto. Tretji pride iz zapora, kjer je služil kazen, zaradi 'indecent exposure'. Njihove življenjske poti se začnejo prepletati. Ali je mogoče uiti vsakdanu? Kakšne bodo posledice?

No more Wes Craven for me, please

The Hills Have Eyes I in II (2006 in 2007)

Pravijo, da gre osel samo enkrat na led, a v mojem primeru to ne drži - jaz grem 2 krat (no če prištejem še naslednji film - 3 krat). *se z dlanjo udari po čelu*.


I - režija: Alexandre Aja; igrajo: Emilie de Ravin, Aaron Stanford, Kathleen Quinlan. Družina se znajde sredi puščave, kjer je ameriška vojska pred leti izvajala jedrske poizkuse. Ampak tam seveda niso sami. Surprise, surprise. V zapuščenih rudnikih še vedno živijo mutanti. Boj za obstanek se lahko začne. Preživeli bodo le nekateri. Dobra fotografija in '2 fori na kateri so me celo dobili'. Zelo predvidljivo. Ocena: 5/10

II - režija: Martin Weisz; igrajo: Michael McMillian, Jessica Stroup, Daniella Alonso. Tokrat se v puščavi znajde skupina vojakov in - surprise surprise - napadejo jih mutanti, ki še vedno prebivajo v rudnikih. Že videno premnogokrat (kako karakter ne ve, da je nekdo za njim ali - če se villain zdi mrtev, to še ne pomeni, da je temu zares tako - dooh), podobni karakterji (neizoblikovani, se podrazumeva). Sicer to res ni moj omiljeni žanr (kot je iz tega pisanja že jasno), ampak vseeno: dolgočasno. Ocena: 4/10 (ker me je prvi del bolj zabaval, če ne drugega)

Haunted Forrest (2007) - režija: Mauro Borrelli; igrajo: Sevy di Cione, Adam Green (sami talentirani igralci - NOT). Glede tega filma res ne nameravam izgubljati dodatnega časa - je že dovolj ura in pol, ki je šla v maloro zaradi njega. Na začetku sem mu še bila pripravljena dati možnost, ampak me niso prepričali. Stari triki, 'isto sranje drugo pakovanje' - če se malo drugače izrazim. Duh indijanke po imenu Satinka je ujet v drevesu. Gozd zahteva krvni davek. Grozljivo! Ja, grozljivo slabo! Priporočam samo ljudem, ki res nimajo bolj pametnega dela. Raje si štejte kocine na roki kot glejte tole. You have been warned!!! Ocena: presenetljivo 'samo' 1/10

Roža v tišini

Včasih besede povedo več kot dejanja.

Eno najlepših daril, kar sem jih kdaj dobila za rojstni dan! Hvala!

Tišina...se v večeru oseki umika plima,
tišina...med trtami stoletnimi - rodnicami vina.
Morje, neskončna sinjina ta sna mi nocoj ne da.

'Poglej nocoj v nebo, je li mar vzcvetelo?'
Cvetov malih glej milijon - neštetero rumeno-belo.
V času drevnem, spomin ne seže več do tja,
ko Inana, Tiamat in Ašera še bile sodnice so Sveta.

Blodil Neptun je brez miru pokoja, bučal v valovih čez morja-kraljestva svoja,
bučal z valovi od toplih obal je tirskih do Heraklejevih stebrov,
iskal po globinah sivo-zelenih pustih, taval po gladinah jekleno-modro-revnih,
nesrečen, mrk se vračal domov v objem svojih je stolpov.

A za dne nekega, ga z neba obsije čudna luč tajinstvena,
odplaval radoveden tja, kamor je v morje padala mavrica.
Na tihi pusti obali je ugledal jo - vilo v jutrino nebeško bele zore odeto,
poslej pa morje mirno je bilo in tiho šepetalo jadrom.

Vsak dan se Neptun je srečeval je z njo v siju mavrice brezkončne,
z vlažno sapo božal ji lase in toplo telo so ovijale roke...
v njunih očeh so utapljale se ustnice in v ustnicah oči tonile,
na večer po mavrici domov stopile so noge nebeške vile.

A ta sreča ni dolgo trajala,
izvedela po Eolu je za vilo Neptunova žena-morske soli boginja Salacija.
Na večer ko se vila je vračala, viharje soli je nad mavrico poslala in jo razdrobila...
noč jo zverem zemeljskim je dala, ni domov se več vrnila vila, ne na obalo nikdar več.

In kot Lepa Vida, za sinom Ahiom jokala je Tetida,
daleč od morja je jokat hodil Neptun,
odhajal objokovati daleč od morja, da ga ne bi slišala zla Salacija,
a iz solza kralja slanih je voda vzkipelo morje mlado-Adria.

Sklatil Naptun kos je mavrice z neba,
na dno sinjega je Jadrana in iz njega modra roža je vzklila:
'Če te že ni, naj bo vsaj vilinska roža, plamen ognjeni, naj modrina temna obkroža.'
To rožo častila so tudi ljudstva z bregov večnega tihega Nila,
saj faraoni so posvetili ozvezdje Oziris, a nasvetlejša si med njimi - Iris.

Dajem ti verse in note

Prejšnjo soboto me je želja po dobrem koncertu (od Iron Maiden sta minila že 2 tedna) popeljala v Zeleni Gaj. Najprej obvezno ogrevanje (zahvala gre predvsem Neji), nato že ob 22.00 obvezna prisotnost na prizorišču. Tam na naše razočaranje izvemo, da se bo koncert začel kakšni 2 uri kasneje!?!Excuse me? V redu, pot do šanka je neizogibna, čas mine zelo hitro in že se zaslišijo uvodni takti: Oprosti. Ves večer nas Gibonni zabava s svojimi domiselnimi in humornimi vložki, skupaj z njim se smejemo in jočemo. Maloštevilna publika mu je iz roke, vso ženske hočemo biti njegove, vsi moški želijo biti on. Saj vem, da se to sliši nenavadno corny, ampak v tistem trenutku se je dejansko zdelo tako. Kot bi se ustavil čas za vse nas; zaneseno pojemo od prve do zadnje pesmi. Nato pesem Činim pravu stvar in njegov prihod z odra, ko skupaj zapojeva kitico. Priceless! Nostalgija. Na študentska leta, ko je njegov repertoar bil v enem obdobju obvezen!
Fenomenalen koncert, zelo intimen. Gibonni v vlogi za katero se zdi, da je bil rojen - v tistih trenutkih za vse nas nič drugega kot Bog.

Bobri my ass...

V teh dneh v Ljubljani trpim kot Kristus na križu....skozi peklensko vroče dni se prebijam z brisačo v eni roki, ter s plastenko vode v drugi. Mogočni ventilator nič ne pripomore k mojemu boljšemu počutju. Kvečjemu meša zrak, ki dosega več kot vrtoglavih 35 stopinj. Umrla bom prilepljena na stol. Če bi ta blog bral nekdo, ki me ne pozna, bi najbrž mislil, da ga piše upokojenka. Tako zelo tarna nad to vročino. Ah.....grozna sem, saj sama vem. Zato je bil izlet v dolino reke Soče nujen!

Torej, čez Vršič smo se iz pasje vroče Ljubljane opravili na reko Sočo. Seveda - šli smo na rafting! Najprej smo se zbrali v bližini prečudovitega slapa Boka, še prej smo se vozili skozi nepopisno lepo Trento. Tukaj lahko človek dejansko zadiha, se navžije svežega gorskega zraka in namaka noge v smaragdni reki. No, pa gremo lepo naprej, mimo slapa Boka in smo že tam. Štartno mesto je težko zgrešiti, na levi strani ceste zagledamo kopico ljudi, zraven pa čolne za rafting. Jupi, prispeli smo. Spoznamo 'šefeta' Mirana, ki nam da potrebno opremo, ter nas predstavi vodniku Davidu (prijeten fantina, moram priznati - baje da je tudi maser - well, he can do me anytime :)). Tri, štiri, zdaj - raft dvignemo in ga počasi nesemo do reke. Raft je težak kot svinja - resno mislim. Toliko najbrž tehta kak dobro rejen prašič. :) Smo pri reki, David nam na hitro razloži pravila, a šele ko si na raftu ti postane jasno kaj in kako. Prvi del reke je dokaj miren, še dobro - nekateri smo začetniki. Že čez 5 minut sem mokra - pa kako je to mogoče? In to edina, seveda, nekdo mora imeti to srečo, da sedi tam kjer najbolj šprica ko veslamo. Damn, pa še ta Murphy!!! Vsi smo dobri učenci in ubogamo Davida ko nam ta sporoča: leva naprej, desna nazaj, stop, in v tem stilu naprej. Vmes nam pove še nekaj zanimivih dejstev o sami reki in okolici. Potem pa pridejo na vrsto Bobri. In tako nam David naplete zgodbo o Bobrih - svetovnih prvakih v raftanju, ki prihajajo (a res?) iz naše podalpske deželice. Pove nam tudi kako Bobri trenirajo. Imajo namreč rafte (according to David), ki na dnu rafta nimajo teh vrvi kamor zatakneš noge da loviš ravnotežje. In seveda je sedaj odlična priložnost, da smo tudi mi za nekaj minut Bobri. Vsi se po turško usedemo na raft in glej-ga-zlomka, že čez sekundo vsi letimo v vodo. Na raftu ostaneta kričeča Tea in David, le kdo drugi. S prešernim nasmehom, ko mu z obraza berem: Gotcha! Globoko v sebi ga za sekundo, ko mi 12 stopinj mrzla voda vdere v kopalke, ne maram, a si mislim: si na raftu, draga punca, suha že ne boš prišla do cilja, no no! Nadaljujemo pot, se ustavimo na skali, kjer smo kot pingvini, tam tudi skačemo. Sedaj smo že na drugem delu reke, kjer je Soča malo bolj deroča. Nora izkušnja, raftamo naprej, zoper mirna reka, v daljavi se sliši bučenje reke. Takoj mi v glavo šine prizor iz ameriških filmov - najprej je reka mirna, nato nekaj začne bučati in skupina se znajde pred deročim slapom. LOL Še malo raftanja levo, desno, stop - pa smo na koncu. Zopet raft na ramena in po klancu navzgor. Preživeli, doživeli in se nepopisno lepo imeli. Na Sočo se bomo definitivno ponovno vrnili, na rafting ali pa samo tako - kakšno soboto. Na kratko ohladitev in kobariške štruklje. Ja, la vita e bella!

Ko se izgubiš v desetmilijonskem mestu...

Dragi blog!

Iskreno se ti opravičujem, ker sem te tako zelo grdo zanemarjala, ampak imam dober izgovor, a veš? Bila sem v Londonu! =)

Ko sem na prvi strani Lonely Planeta prebrala: 'I bet you've told your friends that you're going to London and not to England', sem se sama pri sebi nasmehnila in si mislila: res je!
Da bo tridnevna ekskurzija polna dogodivščin mi je bilo jasno že v Trstu, ko sem po zvočniku v angleščini zaslišala: 'Iris B. (in še ena kolegica) please report to the security service'. S posranimi gatami (saj ne) sva odšli do authorities, ki so na njihovo veliko začudenje odkrili, da pač ne tihotapiva kokaina, ali v kovčku skrivava Kalašnikov. Italijani, pač! =) Se pa pozna, da so varnostne razmere poostrene po incidentu v lanskem avgustu! Anyway, po začetnih 'težavah' (popolnoma nepotrebnih IMO), gre vse kot po maslu - let, pot od Stansteda do Londona, nakup vozovnice za podzemno železnico (tube) in prihod v Youth Hostel Acacia (a - ča- ča kot smo mu v šali rekli) Hotel! YS ni nikakršno presenečenja, za 80 ojrotov za 4 nočitve pač ne moreš pričakovati, da boš bil postrežen kot bi bil v Hiltonu. Zajtrk vključen, hvala bogu kontinentalen in ne angleški (ne, mama, ne morem jesti slanine in ocvrtih paradižnikov sredi noči - beri ob 09.00 zjutraj). Prijazno osebje, njihovo znanje geografije me malo manj impresionira. Ne, gospa, nismo iz Švice. Ne, to ni Švedska, in podobno! Razumljivo, gospa sploh ni angležinja, po naglasu sodeč prihaja in Indije. Je pa do nas zelo prijazna, s tem da živa duša ne ve, kje je Slovenija se pa že dolgo več ne obremenjujem. Turkmenistan je recimo v primerjavi s Slovenijo nekaj krat večji, pa sem prepričana, da ga marsikdo ne zna locirati na zemljevidu (niti približno)!

• Prvi dan se zbudimo v tipično britansko vreme, oblačno nebo, zdi se kot da se bo vsak čas ulilo, zato v nahrbtniku ne sme manjkati dežnik, afkorz! Odidemo do Tower Bridgea, na kavico v Starbucks (kaj bi v tistem trenutku ubogi prekrokani popotniki dali za pravo, domače, kavo z mlekom). Nadaljujemo pot proti prvi željeni turistični točki - Tate Modern. Po dveh urah ogleda smo primorani oditi naprej, čeprav se v muzeju lahko zadržiš precej časa, da si ogledaš vse kar te zanima. Pot nas vodi k St.Paul's Cathedral, pot mi prekrižajo joggerji - zanimivo! Veliko ljudi se rekreira praktično sredi mesta, turistov je precej, londončani pa se ne dajo motiti in tečejo, in tečejo. Včasih se jim moram umakniti, drugič oni mene - a zdi se, da so oni tega že navajeni. Spomnim se na moj omiljeni Golovc! Nato kosilo, mali šoping, zvečer pa kozarec ali dva (pint) Guinessa ob prijetni debati! Priceless!
• Drugi dan začnemo v Covent Gardnu (moja omiljena točka), nadaljujemo pri Big Benu, nato pa se en del 'posadke odpravi' na London Eye (moi aussi), drugi pa na ogled muzeja (Dali). London Eye obratuje šele 7 let, dnevno privablja veliko turistov, na njem preživiš pol ure in vidiš London na čudovit način! Nato Picadilly Circus (znan po neon signs) in Trafalgar Square! Za občudovanje lepot mesta z višine smo odšteli 15 funtov (mama, vodo)!
  
• Tretji - zadnji dan se najprej odpravimo v National History Museum, kasneje še pred Buckingham Palace na čaj h kraljici, a nas ne spustijo v notranjost palače, sledi počitek v Green Parku (prebivalci mesta se tam sončijo, berejo, malicajo, itd). Aha, tretji dan v Londonu smo celo bili deležni nekaj sončnih žarkov, hip hip hura! =) Še zadnji ogled - National Gallery, kjer si ogledam dela Picassa, Renoirja in Van Gogha! Še zadnja možnost za šoping - destinacija: Oxford Street, kjer je v petek obupno. Milijon turistov in londončanov se v trgovinah dobesedno preriva, ženske postanejo histerične ko jim druga pred nosov vzame zadnji del pikčaste majice znamke Top Shop (BTW, TS na Oxford Streetu je ogromen, kaj takega), moški obračajo oči ob čakanju ko njihova draga pomerja čevlje. Ne, hvala! No, vsaj moja denarnica ne bo tako zelo trpela in ne bo potrebno vzeti kredita ob povratku domov! =)

Povzetek: London je res mesto, kjer se kot posameznik lahko popolnoma izgubiš, množica ljudi in mesto samo te preprosto posrka vase! Individum ne obstaja, obstaja le hiteča masa ljudi. Pretežno tujcev, angležev ne srečaš veliko, tudi jezika ne slišiš tako zelo pogosto ko tavaš po ulicah tega milijonskega mesta, kjer človek izgubi občutek za radaljo in tudi čas. Vsi so si tujci, nihče nikogar ne pozna, s pogledom v tla hitijo drug mimo drugega. London jih je že kdaj povozil!

Nikoli ne bom pozabila našega Irish puba v South Kensingtonu, pogovora s trgovcem v Covent Gardnu, ki je mislil, da smo Čehi, povedal pa je, da pozna bin Ladna in z njim spremlja Eurosong! =) Odpiranja in zapiranja dežnika na vsakih pet minut, da so me dobesedno morali zvleči iz Body Shopa, knjigarn, kjer bi lahko preživela preostanek svojega življenja, ter prijaznega gospodiča, ki mi je povedal, da moje ime izvira iz Izraela, ker je tam preprosto veliko punc z istim imenom. =)

London - še ga bom obiskala!



"When a man is tired of London he is tired of Life" Dr Samuel Johnson (1777)