Dear Lord...

Že skoraj pol leta nisem nič napisala na blog. OK, grem stat v kot in razmišljat o tem. Zadnje čase (jih) raje berem, kot (ga) pišem.

V bistvu se javljam samo s tem namenom da povem, da nisem gledala Oscarjev, si bom pa pogledala kakšno ponovitev v prihodnjih dneh. Ker sem še pod vtisom No Country for Old Men (pokasiral 4 komade), objavljam sliko mojih novih mokrih sanj. 1.83 cm čistega testosterona, arwwwwwwwwwwwwwwww, come to maaamma.

Naslednji teden grem na koncert Nightwish in Pain, mogoče se javim takrat.

Prosim, hočem gledati komedijo, ki me bo dejansko nasmejala...

Pred kratkim sem gledala: Blades of Glory (2007). Film RES ni nič posebnega, ne verjemite tistemu, ki vas hoče prepričati, da je ta film a must see. Svetla točka filma je seveda Will Ferrel (i'm a huuuuge fan odkar sem se jokala od smeha ob gledanju Saturday Night Live), ob boku mu stoji Napoleon Dynamite Jon Heder. Anyway, film me niti enkrat ni nasmejal, še vedno prosim boga za kvalitetno komedijo (in lepo prosim, ne holivudsko najstniško, pleeeeease). Ocena: 6/10. Slovenski prevod naslova filma je bil Drkajva skupaj, ha ha ha. Četudi je stara beseda za drsati drkati - me prevod ne prepriča. V bistvu se mi niti preveč hudomušen ne zdi.

Knocked Up (2007) - film režiserja Judda Apatowa (režiral vsem ljubi The 40 Year Old Virgin). Hja, kaj naj rečem, dokaj v redu, čeprav sem zopet pričakovala več (očitno preveč pričakujem od vseh filmov zadnje čase, dunno). Vseeno je vreden ogleda, recimo da ga celo priporočam. Mogoče za popestritev večera v dvoje in obisk kina, zakaj pa ne? Ocena: 8/10.

24. oktobra grem na koncert. Je že skrajni čas, nisem bila že precej časa (Oliver in Gibo v Areni v Puli, 25.08.2007). Nastopa pa en in edini Peter Tagtgren - PAIN! Cannot wait!

Thank GOD I'm not ugly....

Pa da ne bo kdo tega stavka resno vzel. V Londonu sem si namreč kupila nalepko na kateri je Trendy Wendy. Bila je ljubezen na prvi pogled (no, tako vsaj poimenujem stvari ki jih kupim, pa četudi so nesramno drage - je pač bila ljubezen na prvi pogled, glede tega se nič ne more - nakup je torej bil obvezen). Zadnji dan v Oxfordu je nastopila velika panika ko je bilo potrebno vse zadeve lepo zložiti v kovček in ga - jasno - tudi zapreti. Nekako sem ga zaprla, čeprav mi je to povzročalo nepredstavljive težave (razlog: 2 uri spanja, skupaj 4 ure spanja v dveh dneh), problem pa je nastopil ko je bilo potrebno ta kovček še zakleniti. Preklinjala sem v vseh možnih jezikih, no, na koncu pa kovček uspešno zaprla. Še prej pa nekam založila mojo prelepo nalepko, ki pravi: Thank GOD I'm not ugly! In danes sem jo slučajno našla, oh happy day. Že 2 uri urejam slike iz Oxforda, rit mi je že olesenela, pred očmi se mi blede, pa jih niti pol še nisem uredila. Težko je življenje computer geeka. LOL

Včeraj sem pogledala film Fracture (2007). Veliko pričakovala, dobila pa malo manj! Ryana Goslina sem nazadnje gledala v The Notebook (2004) - 'cmizdila' tako kot bi mi tovarnjak povozil psa! Hopkins kot vedno - odličen. Mogoče se splača film pogledati samo zaradi njega. Zgodba: Hopkins ustreli svojo ženo (ker ga vara, kaj pa drugega?) in na samosvoj način manipulira z vsemi okoli sebe. Že videno: 6/10!

I'm baaack...il ritorno

No, pa sem nazaj. V Oxfordu preživela 3 prečudovite tedne, povratek nazaj domov je bil sladko-grenke narave, nekaj pa je jasno: naslednje leto se tja ponovno vračam, ker sem v to mesto preprosto povedano zaljubljena, četudi so cene pinta pive astronomsko visoke. :) Reportaža še v nastajanju. ;)

Danes bom pisala o dveh stvareh, ki sta mi najbolj blizu, o dveh stvareh, ki mi v življenju veliko pomenita. Glasba in film. Zadnji film, ki sem ga pravkar pogledala: Meet the Robinsons (2007). Nekje sem prebrala, da ta film/risanka najbrž ne bo všeč gledalcem, ki so mlajši od recimo 20-25 let....glede tega se nisem preveč obremenjavala in na koncu me je dotična zadeva resnično navdušila. Že vrabci čivkajo da sem sucker za tovrstne risanke. Že kot otrok sem venomer točila slapove solz ko sem gledala Čebelico Majo. Naša mati zna povedati, da sem si pred obraz nastavila vzglavnik, tako da me niso videli jokati. Seveda so me kmalu razkrinkali: rdeče in izbuljene oči, celo žila na čelu mi je izstopila, slina mi je iz ust tekla kot pri steklem psu....sem se pač že takrat znala dobro (še preveč) vživeti v zgodbo. Tudi danes je temu tako. BTW, največ solz sem v svojem življenju potočila ob gledanju Hair (1979) - o tem več ob kakčni drugi priložnosti. Torej, da se vrnem k Meet the Robinsons: prijetna risanka izpod 'svinčnikov' Disney-jevih ustvarjalcev; Lewis je sirota, v sirotišnici čaka na posvojitev, čas pa si krajša tako da ustvarja (je izumitelj). Ponudi se mu priložnost da odide v prihodnost, kjer spozna pravi pomen besede družina. Zgodba se pred našimi očmi odvrti precej na hitro, dobra animacija, simpatična zgodba. Moja ocena: 8/10.

Zadnje čase veliko poslušam Blue October. Fantje imajo zelo všečno glasbo, ne obremenjujem se z etiketami, no v redu: piano rock gor ali dol, I like them! :)

Blue October - Into the Ocean

Moja prva...

Slika seveda! Od ponedeljka imam Canon Powershot s5. In to je moj prvi izdelek, narejen zelo na hitro, objavljam ga pa zgolj iz razloga ker zelo 'paše' na moj blog (zaradi zelene barve, seveda)!

Velika ljubezen po mormonsko

Pred nekaj dnevi sem začela gledati Big Love. Zanimiv koncept: Bill Hendrickson (Bill Paxton - pravkar ugotovila, da je star enako kot naša mati, glej ti zlomka, sem vedno mislila, da je malo mlajši - pa oprostite mati; najbolj sem si ga zapomnila po vlogi v Frailty (2001)) in 3 žene. Zelo zanimivo, poligamija med mormoni, ki je bila BTW leta 1890 odpravljena (se pa baje še izvaja ponekod). Včeraj ob ogledu oddaje na RTV SLO 2 izvem, da je tudi v naši prelepi mali deželici približno 300 mormonov, ki si gradijo center v Šiški. Muslimani kot druga največja verska skupnost pa še vedno nimajo niti ene džamije. Welcome to Slovenia and have a nice day!

Anyway, Big Love - izgleda kar obetavno, čeprav ne občutim začetnega navdušenja kot sem ga pri Grey's Anatomy. Manjka glavna sestavina - McDreamy. :)

Big Love vsekakor priporočam, je zelo zanimiva zadeva. Kako funkcionira družina kjer je en mož, 3 žene in kopica otrok? Včasih pravijo, da je še ena preveč, kaj pa šele 3? :) Priporočam!

U daljini čuju se kao gromovi...

Za mano je dokaj naporen vikend, ja, lahko bi se tako reklo. Vse se je začelo v petek popoldan ko smo malo praznovali mamin RD - žurka seveda ni minila brez obveznega roštiljanja, končala pa se je z ogledom te filmske klasike. Vremenska napoved za naslednji dan je bila pasja vročina, zato smo pred njo pobegnili v Soško dolino, natančneje v Tolmin (malo naprej od Tolmina, proti Kobaridu). Žal slika ni moja, ker mojega dragega lepotca dobim šele danes. Torej, pred sabo imava ves božji dan, o dolce far' niente kot sama večkrat rečem. Najprej malo sončenja, nato skok dva v ledeno mrzlo Sočo (mislim, da je temperatura bila tam nekje 15 stopinj, mogoče tudi manj), še malo 'zalegnemo' in se super imamo. Vso idilo je kasneje pokvarila četica Čehov, ki so se meni nič tebi nič, odločili 'kampirati' meter stran od mene. In to na skoraj prazni plaži kjer je bilo še nekaj sence. O bože! No, vseeno niso bili prevelika nadloga, tako da sem lahko nadaljevala z uživanjem.

Povratek domov in zvečer nova destinacija: Veliko Ubeljsko (wtf, kje so pa ta kraj našli?). Tam se dogaja Heavy Metal Night, nastopajo Fosgen, Divlje Jagode, Pink Cream 69 in na koncu še Forgotten Eden. Fosgen na mojo veliko žalost zamudiva, skok po prvo pivo in že se zasliši uvoden komad Divljih Jagod - Motori (njihov največji hit, ponovijo ga še enkrat na koncu). Band me zelo preseneti, v živo jih še nisem gledala, ker se zadnje čase precej uspešno izogibam majhnim metal koncertom in metal sceni nasploh. Zelo dober nastop in interakcija s publiko, ki precej sodeluje. Zelo zelo všečen koncert, ki traja skoraj 2 uri. Po koncu skok še po eno pivo, ki jo je precej mučno piti, saj je mraz za znoret. V pričakovanju koncerta Pink Cream 69



se pomaknem bliže odru in kmalu opazim, da je band komaj začel s tonsko vajo. Pa saj to ne more biti res!!! To bo trajalo vsaj še kakšne pol ure! Groza! OK, bomo pač počakali, smo plačali 18 ojrotov da jih bomo videli. Končno se koncert začne, band se zdi poln energije, nizajo en komad za drugim, umaknem se v ozadje kjer je boljši sound. Koncert traja skoraj 2 uri, nad njim sem navdušena. Nekaj dobrega heavy metala, oh yeah! Malo manj nad publiko. Frontman nas vse vabi naj pridemo bliže odra, kjer se odvija prava zabava, ampak že preveč 'nažgane' publike njegove besede ne ganejo preveč. Očitno so nekateri prišli na koncert samo da se ga s kolegi skupaj 'nažgejo' do konca. Ja, staram se, sem tudi sama to ugotovila. =) Je pa tudi res, da sem na koncerte vedno hodila zaradi glasbe, vedno mi je bila prioriteta videti band, ki sem ga oboževala. Na sceni nisem že nekaj let, sem pa ta vikend ugotovila, da se nekatere stvari nikoli ne spremenijo. In ljudje ostajajo isti. Isto kot so bili prej štirimi, petimi, šestimi leti, ko smo v Kra Kra-ju reševali svet in uničevali eno Laško za drugim, seveda ob spremljavi primerne glasbe!
Žal mi je, ker nisem videla Forgotten Eden, obljubim, da jih bom naslednjič počakala. Za mano je bil preprosto predolg dan in premrzla noč. Hja, pred leti bi čakali na zoro, mraz in utrujenost gor ali dol. Stvari se pač spreminjajo in prav je tako. Zahvaljujem se fantu (ne mojemu, čeprav je tudi A seveda zlata vreden), ki mi je polepšal večer. Tako mi je žal, da s seboj nisem vzela digitalca!!! Tako bi lahko v objektiv ujela dvojnika Breta Michaelsa v malo temnejši izvedbi! Zebraste pajkice, eyeliner in roza ruta v laseh. Priceless! Po drugi strani pa zelo smešno (če ne že žalostno).

Jagode - še vas hočem videti! Pink Cream 69 - žal premalo prepoznavni za publiko prisotno v Velikem Ubeljskem. Žal, ker so drugače odličen band! Pa drugič!